Podpora brez reševanja - in zakaj je to pomembno tudi za nas

Na naših delavnicah pogosto govorimo o avtonomiji.

O tem, da se nevrodivergentni otroci, mladostniki in odrasli učijo prepoznavati svoje potrebe, postavljati meje in prositi za podporo.

Ob tem pa opažamo nekaj zelo človeškega.

Mnoge prostovoljke – in tudi jaz – imamo močan impulz pomagati.
Ko vidimo, da je nekomu težko, želimo takoj nekaj narediti. Razložiti. Usmeriti. Popraviti. Olajšati.

Ta impulz ni napačen.
Izvira iz skrbi.

A včasih je dobro, da se ustavimo in se vprašamo:

Komu v tem trenutku pomagam?
Posamezniku/ci – ali svojemu nelagodju?

Ko pomoč postane reševanje

Med podporo in reševanjem je tanka meja.

Podpora pomeni:

• stojim ob tebi
• vprašam, ali želiš pomoč
• počakam
• spoštujem tvoj tempo
• dovoljujem napako

Reševanje pomeni:

• naredim namesto tebe
• posežem, še preden prosiš
• prevzamem odločitev
• poskušam odstraniti tvojo frustracijo

Reševanje pogosto izhaja iz dobre namere.
A dolgoročno lahko oslabi občutek zmožnosti.

Če nekdo nikoli ne doživi lastnega poskusa, tudi ne doživi lastnega uspeha.

Nelagodje ni nevarnost

Včasih je težko gledati, ko se nekdo muči.
Naš živčni sistem se lahko odzove z napetostjo.
In takrat pomagamo, da bi se tudi sami umirili.

A nelagodje ni isto kot nevarnost.

Prostor za učenje pogosto vključuje tudi trenutke tišine, iskanja, frustracije.
Če zdržimo ob tem – brez reševanja – krepimo avtonomijo.

In tukaj pride še en pomemben del: izgorelost

Ko vedno rešujemo:

• smo stalno pozorne
• stalno odgovorne
• stalno napete

Naš živčni sistem ne počiva.

Postanemo:

• utrujene
• razdražljive
• preobremenjene
• tiho izčrpane

Če čutimo, da moramo vedno posredovati, prevzemati, urejati –
se počasi oddaljujemo tudi od sebe.

Podpora brez reševanja je zato pomembna tudi za nas.

Meje niso pomanjkanje skrbi

Postaviti mejo ne pomeni, da nam ni mar.
Pomeni, da razumemo, da:

• nismo odgovorne za vse,
• nismo dolžne popravljati vsake situacije,
• nismo dolžne prevzeti vsake čustvene teže.

Če želimo, da se nevrodivergentni učijo prepoznavati svoje meje,
moramo tudi same vaditi svoje.

Podpora brez reševanja pomeni tudi:

• zaupam, da posameznik/ca zmore več, kot se morda zdi
• dovolim, da proces ni popoln
• ne postanem nepogrešljiva
• ohranim svojo energijo

Ker dolgotrajna podpora ni sprint.
Je maraton.

Tudi to je učenje

Impulza pomagati ne opustimo čez noč.
Tudi jaz ga še vedno opazujem.

Ko ga zaznam, si vzamem tri sekunde.
Vdihnem.
In vprašam: “Ali želiš pomoč?”

Včasih je odgovor da.
Včasih ne.

Oboje je v redu.

Naš cilj ni, da smo reševalke.
Naš cilj je, da ustvarimo prostor, kjer ljudje rastejo – in kjer tudi mi ostajamo cele.

Podpora brez reševanja ni manj skrbi.
Je več zaupanja.
In več trajnosti.