Zakaj so naše delavnice za nekatere naporne, za druge pa sproščujoče?

Na naših delavnicah se pogosto zgodi nekaj zanimivega.

Nevrodivergentni otroci, mladostniki in odrasli jih pogosto doživljajo kot prostor sprostitve.

Nekateri nevrotipični obiskovalci ali prostovoljci pa povedo, da so zanje delavnice precej naporne.

Na prvi pogled se to zdi nenavadno. Kako je mogoče, da je isti prostor za ene sproščujoč, za druge pa naporen?

Odgovor je pravzaprav precej preprost.

V večini družbenih okolij so pravila komunikacije, vedenja in socialnih odnosov oblikovana predvsem po nevrotipičnem načinu delovanja živčnega sistema. To pomeni, da se morajo nevrodivergentni ljudje pogosto prilagajati – opazovati, kako se drugi vedejo, poskušati razumeti neizrečena pravila in se včasih tudi zavestno zadrževati.

Veliko nevrodivergentnih ljudi temu reče maskiranje.

Maskiranje je lahko zelo naporno. Zahteva veliko energije.

Na naših delavnicah poskušamo ustvariti prostor, kjer maskiranje ni potrebno.

Prostor, kjer so lahko ljudje bolj neposredni, kjer je dovoljeno gibanje, kjer ni potrebe po popolni socialni “urejenosti”, kjer so različni načini komunikacije dobrodošli.

Ko nevrodivergentni ljudje pridejo v tak prostor, se pogosto zgodi nekaj zelo preprostega: njihov živčni sistem se začne sproščati.

Ni več stalnega prilagajanja.

Ni več občutka, da moraš ves čas paziti, kako govoriš, kako sediš ali kako reagiraš.

Zato mnogi udeleženci povedo, da se na delavnicah počutijo mirno in sprejeto.

Za nevrotipičnega obiskovalca pa je lahko ta isti prostor sprva precej intenziven.

Ker ni toliko predvidljivih socialnih pravil, ker je več spontanosti, več neposrednosti in več različnih načinov izražanja.

Včasih zato kdo reče: “Tukaj si lahko vse dovolijo.”

To seveda ne drži.

Na naših delavnicah imamo jasna pravila in meje.
Razlika je le v tem, da so te meje postavljene na način, ki upošteva različne načine delovanja živčnega sistema.

Dovoljena je spontanost, gibanje in izražanje.
Ni pa dovoljena nevarnost, nespoštovanje ali poseganje v prostor drugega človeka.

Ko razigrana energija postane premočna ali bi lahko postala nevarna, takrat odrasli mirno postavimo mejo.
Ne zato, da bi koga kaznovali, ampak zato, da ohranimo varen prostor za vse.

S tem se učimo tudi pomembne življenjske spretnosti:
kako biti avtentičen in hkrati spoštovati druge.

Ko to razumemo, postane jasno nekaj zelo pomembnega.

Sprejemanje nevrodivergence ne pomeni odsotnosti pravil.
Pomeni ustvarjanje okolja, kjer so pravila jasna, razumljiva in spoštljiva do različnih načinov bivanja.

In prav takšni prostori pomagajo ljudem razvijati samozavedanje, odgovornost in medsebojno spoštovanje.

Nevrodivergentni ljudje pogosto ne potrebujejo manj meja – ampak bolj razumljive in smiselne meje.