Socialno varstvo

PARTICIPATIVNO RAZISKOVANJE AVTIZMA·PETEK, 28. AVGUST 2020·

Naše raziskovanje poteka na področju socialnega varstva in zato je dobro, da to področje spoznavamo tudi s teoretične strani.

Socialno varstvo je mreža programov in ukrepov države za reševanje socialne problematike prebivalstva. S socialnim varstvom se rešujejo socialne stiske in težave posameznikov in skupin prebivalstva, poleg tega pa se poskuša preprečiti socialno ogroženost posameznika in skupin. V okviru socialnega varstva se z ukrepi poskrbi za tiste, ki si socialne varnosti ne morejo zagotoviti sami, ter jih usposobi, da si jo bodo zmogli, in pomaga tistim, ki ne morejo zadovoljivo funkcionirati v temeljnih in drugih odnosih, kar lahko pripelje do socialne izključenosti (Kalčič, 1996, str. 19).

Pojma socialnega varstva ne gre za zamenjati s pojmom socialne varnosti, saj je slednji širšega pomena in v svojem najširšem obsegu pomeni pokritje vseh socialnih primerov,vključno s primeri socialne ogroženosti ali pomanjkanja ne glede na to, ali se sistem uresničuje v okviru socialnih zavarovanj ali socialnega varstva. Takšna definicija socialne varnosti je v bistvu podlaga za opredelitev, da je posamezna država socialna država (Kalčič, 1996, str. 17).

Socialno varstvo predstavlja sekundarno področje in skupaj s primarnim področjem socialnih zavarovanj predstavlja celovit sistem socialne varnosti. Sekundarna narava socialnega varstva pomeni, da se dejavnost izvaja šele potem, ko je ugotovljeno, da socialnih tveganj in posledic uresničitve socialnih tveganj ni mogoče odpraviti v okviru socialnih zavarovanj. Dejavnost socialnega varstva ima s socialno varstvenimi storitvami in (ali) dajatvami osebam ali skupinam oseb, ki so potrebni pomoči, preventivne ali kurativne učinke (Vodovnik, 2003, str. 225).

Država s socialnim varstvom zagotavlja pravico do življenja v dostojanstvu osebam in družinam, ki so v materialni ali drugi stiski zaradi različnih vzrokov kot npr. telesna prizadetost, duševna zaostalost, družinske težave, neuspeh v zaposlitvi in poklicu ter v drugih socialnih primerih. Sistem socialnega varstva je namenjen vsakomur, ki ni zajet v katerikoli drug podsistem socialne varnosti, kot je socialno zavarovanje, zato ima univerzalen pomen (Kalčič, 1996, str. 19).

Področje socialnega varstva ureja Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV), ki definira celoten sistem preprečevanja in reševanja socialnih in materialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalcev. Predhodni zakon, ki je urejal področje socialnega varstva, se je imenoval Zakon o socialnem skrbstvu, ki pa je imel za razliko od ZSV omejen krog upravičencev do storitev in dajatev na nekatere skupine prebivalcev, kot so invalidi, starejše osebe, otroci z različnimi motnjami. ZSV je te pomanjkljivosti odpravil in posledično ureja sistem pravic za vsakogar, ki ima začasno ali trajno posebne težave v zvezi s samostojnim življenjem, težave pri medsebojnih razmerjih v družini ali skupnosti ali pri preživljanju sebe in družine. ZSV, sprejet leta 1992, vsebuje tudi spremembo o izvajalcih socialno varstvene dejavnosti, saj izvajanje ni več omejeno samo na javno pravne osebe, pač pa se je krog razširil tudi na zasebno pravne in fizične osebe (Bubnov-Škoberne, 1999, str. 203).

Glavni nosilec dejavnosti socialnega varstva je država, ki s predpisi ureja to področje, ga nadzira, organizira in financira. Naloge države se delijo na splošne in posebne. Splošne naloge so opredeljene v 9. členu ZSV (2007), ki pravi, da država skrbi za preprečevanje socialne ogroženosti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij. Posebne naloge države so opredeljene v 2. členu ZSV (2007), na osnovi katerega država sprejme nacionalni socialno varstveni program, v katerem določi strategijo razvoja, prednostna razvojna področja, specifične potrebe in možnosti posameznih področij ter določi mrežo javne službe na področju socialnega varstva.

Država torej poskrbi za izvajanje socialno varstvene dejavnosti tako, da zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja in spodbuja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva (ZSV, 2007, 2. člen).

Celovit sistem socialnega varstva nadzoruje ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, pri katerem se ustanovi strokovni svet. Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, na predlog socialne zbornice (ZSV, 2007, 8. člen).