Prisilna integracija

PONEDELJEK, 21. SEPTEMBER 2020·

Star zapis- a še vedno aktualen...

Bill Jordan (1995) v zvezi s politiko zaposlovanja govori o prisilni integraciji, temelječi na zdaj že dobro znanem prepričanju, da je socialna izključenost določenih ljudi posledica preveč radodarnega sistema denarnih pomoči. Ker naj bi bila večina brezposelnosti torej prostovoljna, je edini način, kako brezposelne pripraviti do dela, v tem, da so kriteriji za socialne transferje strožji in da so socialni transferji pogojeni, tako da so ljudje prisiljeni sprejeti delovno disciplino in obveznost, da preživljajo sebe in svoje otroke.

Jordan poudarja, da gre z ekonomskega stališča pri delovnih mestih, ki so sestavni del APZ, vedno za nepomembna delovna mesta, ki so temu primerno tudi plačana [the marginal utility of an extra job equals the marginal cost]. Tudi Srečo Dragoš opozarja, da gre za ničvredna delovna mesta, za katera se ne dobi niti minimalna plača in jih država ne bi smela ščititi (Tribuna- on.net, maj 2010). Jordan take oblike zaposlovanja primerja s prisilnim zaposlovanjem, ki ga poznamo iz zgodovine. Mišljene so prisilne delavnice pa razni zapori ter taborišča.

Vse te oblike prisilnega zaposlovanja so imele slabo in neučinkovito produkcijo. Jordan vidi vzroke v tem, da je prisilno zaposlovanje že samo posebi destimulirajoče, poleg tega pa je malo verjetno, da bo človek, ki je bil prisiljen v neko delo oziroma program in si ga ni sam izbral, delal dobro. Precej bolj verjetno je, da bo na delu uporabljal “orožje šibkejših” (Scott v Jordan, 1995), s čimer je mišljeno početje, kot so majhne tatvine, razne sabotaže ter simuliranje bolezni. Bill Jordan (1995) v svojem razmišljanju izrazi tudi upanje, da so časi suženjstva minili.

Prisilno zaposlovanje je problematično tudi z vidika določil številnih pravnih aktov, ki govorijo o prosti in svobodni izbiri zaposlitve (23. člen Splošne dekleracije človekovih pravic, 6. člen Mednarodnega akta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 1. člen revidirane Evropske socialne listine, 49. člen URS, 3. člen ZUTD) in mislim, da se lahko vsaj dotaknem vprašanja, če ne gre nemara za prisilno delo, ki ga URS v 49. členu prepoveduje.

Med cilji APZ je omenjeno vključevanje socialno najbolj izključenih. Za takšne veljajo prejemniki denarnega nadomestila in denarne socialne pomoči, kar se mi zdi sporno. Oseba, ki ji je denarno nadomestilo poteklo, do denarne socialne pomoči pa ni upravičena ter zato ostaja odvisna od partnerja ali celo otrok, je gotovo bolj socialno izključena od osebe, ki prejema denarno nadomestilo. Zato se mi pri tem cilju poraja sum, da ne gre za okrepitev socialne vključenosti, ampak za razbremenitev javnih financ.

Ustavila bi se tudi ob besedi “kariera”, ki je po Kovačičevem (2008) mnenju zavajajoča. Avtor pojasnjuje, da za večino ljudi mezdno delo predstavlja službo, to je instrumentalno dejavnost, s katero zasluži sredstva, ki mu šele omogočajo samouresničevanje. Po drugi strani pa kariera pomeni samouresničevanje s samim delom. Kovačič svari, da je človek, ki v delu vidi samouresničitev, tako prej pripravljen spregledati, da so delovne razmere slabe in plačilo majhno. “Garači, ki verjamejo v samouresničevanje, so pripravljeni enormno delati pod kakršnimikoli (oz. najrazličnejšimi) pogoji. “(Kovačič 2008: 132, oklepaji v izvirniku).

Ob takšnem samouresničevanju se človek lahko dojema kot nekakšen neodvisen menedžer samega sebe, pri tem pa izgublja zavest o sistemskih nepravičnostih in razlikah v razmerjih moči (ibid).Sporno se mi zdi tudi, da se z ukrepi spodbujajo prožne oblike dela, saj so delavcem na takih delovnih mestih v manjši meri zagotovljene pravice iz dela, delodajalec jih lažje odpušča, poleg tega pa so prav te oblike zaposlitev v veliki meri pripomogle k pojavu zaposlenih revnih. Podobno bi lahko rekla o spodbujanju samozaposlovanja, saj je znano, da je tveganje revščine pogosteje med samozaposlenimi kot med zaposlenimi (Leskošek et al., v Leskošek,2008).

Politika zaposlovanja tako v veliki meri sodeluje pri zmanjševanju pravic delavcev, s tem ko mišljenje in delovanje brezposelnih prilagaja (vedno bolj fleksibilnemu) trgu dela. Kakor so bili brezposelni nekdaj deležni verske in moralne vzgoje, tako so zdaj vzgajani v duhu “kariere” in fleksibilnega trga dela.