Zagovornik otrok

PARTICIPATIVNO RAZISKOVANJE AVTIZMA·ČETRTEK, 27. AVGUST 2020·

Kaj o tem pišejo različni strokovnjaki

»Verjeti, zaupati otroku in mu pomagati. To naj bo ob ustreznem znanju osnovno načelo ljudi, ki so že ali bi še radi postali zagovorniki otrokovih pravic in seveda njihov glas, glasnik, človek, ki svetu sporoča to kar bi radi sporočili tudi sami« je poudarila Nussdorfer (2008). »Biti zagovornik ni le formalen poklic, zagovornik mora biti človek, ki bo vse naredil za otroka, ki bo brez strahu in predsodkov ščitil njegove interese in se bo ne da bi bil pokoren neki instituciji« (Bašič 2011). Nussdorfer (2008) dodaja, da na zagovornikovo delo ne smejo in ne morejo vplivali politični, verski, ideološki, osebni in institucionalni vplivi ter interesi, ki bi lahko ovirali njegovo človeško in strokovno presojo o tem ali s svojim delom dejansko pomaga otroku ali zgolj zastopa interese, ki niso v skladu z največjo integriteto otroka « (Nussdorfer 2008).

Naloge zagovornika so:

Da zagotavlja možnost aktivnega sodelovanja otroka ali mladostnika pri odločanju o njegovi usodi; Otroka ali mladostnika seznanja z vsemi informacijami, njegovimi možnostmi in izbirami; Prepozna in skrbi za upoštevanje otrokovega ali mladostnikovega mnenja; Skrbi, da so varovane koristi otroka ali mladostnika v vseh zadevah, ki se ga tičejo; Zastopa le otroka, sodeluje s starši, institucijami in koordinatorjem (Jenkole 2014); Predvsem je pomembno, da se otroka sliši, da ga razumemo in mu damo vedeti, da nam lahko zaupa.

Osnovni standardi po katerih mora zagovornik delovati so:

delati samo za otroka, graditi na zaupanju, ceniti in spoštovati otroka kot osebnost, zagotoviti otroku, da ne bo ponovno preslišan ali diskriminiran, preverjati vedno znova, če razume, kaj se dogaja, pomagati izražati njegovo mnenje, možnost aktivnega sodelovanja otroka v zadevah, ki se ga tičejo, pomagati otroku pri razreševanju težav, ki ga onesrečujejo (Jenkole 2014)

Zaviršek (2007) nam daje v razmislek »Kdo je lahko zagovornik otroka, kako naj se usposablja in kakšno podporo naj dobi pri svojem delu. Preden se zagovornik nauči različnih modelov intervencije in same zagovorniške drže, se zastavlja vprašanje, kako razume koncept človekovih pravic otroka« Zaviršek (2007: 172).

V okviru tega projekta so veliko pozornosti namenili pripravi izobraževalnega programa in izobraževanju kandidatov za zagovornike. Otroka v času projekta lahko zastopa le zagovornik, ki je bil vključen v izobraževanje.

Izobraževanje za zagovornike temelji na naslednjih predpostavkah:

da otrok ni pomanjšan odrasli in da je otroštvo posebno obdobje v človekovem življenjskem poteku, ki je enakovredno obdobju odraslosti; da ima otrok pravico biti obravnavan kot subjekt pravic (pravica do izražanja lastne volje, pravica, da se ga jemlje resno, pravica do pričanja itd.); da ima otrok pravico, da se ga obravnava na spoštljiv način in se brezpogojno zadovoljujejo njegove ekonomske, socialne in čustvene potrebe; da doživlja otrok svet okoli sebe na njemu značilen način, katerega razumevanje je odraslim le s težavo dostopno, zato se morajo odrasli za razumevanje otrokovega sveta posebej usposabljati; da izraža otrok svoje doživljanje, vključno s travmami, na njemu značilen način in da se morajo odrasli za razumevanje otrokovih znakov doživljanja travm posebej usposabljati (Zaviršek 2013: 35).

Med otrokom in zagovornikom se vzpostavi odnos. Poudarek je na zaupnosti, ki naj bo najpomembnejši del odnosa med otrokom, ki želi pomoč, in zagovornikom.

Elementi delovnega odnosa pa so:

dogovor o sodelovanju – delovanje z otrokom se začne z jasnim in izrečenim dogovorom o sodelovanju, ki šele omogoči vzpostavljanje delovnega odnosa. Naloga zagovornika je, da vzpostavi in varuje varen prostor za delo; instrumentalna definicija problema in soustvarjanje – rešitev: v središču sta dialog in sodelovanje. Tema je ves čas pogovor o supervizantovi udeleženosti v rešitvi, novem učenju, pomoči otroku; osebno vodenje – De Vries (1995); vodenje k dogovorjenim in uresničljivim rešitvam oziroma dobrim izidom.

Sodobni koncepti :

perspektiva moči je dialog, ki raziskuje, odkriva in ustvarja uresničljive alternative, je vir moči. Dodajanje moči ali opolnomočenje sta najpogosteje uporabljeni formulaciji;

etika udeleženosti je sodelovanje, v katerem nihče nima zadnje besede, sodelovanje, v katerem nihče ne potrebuje zadnje besede, temveč pogovor, ki se lahko nadaljuje;

znanje za ravnanje in ravnanje s sedanjostjo ali koncept sopristnosti je odnos, ki ga vzpostavljamo in je usmerjen v sedanjost. Sedanjost je čas, ko smo v delovnem odnosu, čas, ki ga in ko ga uporabljamo za sodelovanje in je najbolj dragocen delovni čas (Jenkole et al. 2009: 75-82, Čačinovič Vogrinčič 2008: 20-24).

Pogovor med otrokom in zagovornikom je poseben pogovor, ker zagotavlja, da se sliši otrokov glas. Otrok potrebuje novo izkušnjo v celoti, da se ga posluša, da se ga sliši in da mu odgovorimo, da bi se tudi sam naučil poslušati, slišati in razumeti, kdo je, kaj želi, kaj se dogaja, v kakšnih odločitvah je soudeležen. Odrasli se šele učimo, kako omogočiti otroku in sebi izkušnjo, da je otrok sogovornik, ekspert iz izkušenj. Pogovor je za otroka dragocen prostor za ubesedene misli, občutke, čustva, želje in odločitve, ki jih razume, in zato zna ravnati z njimi. Odrasli smo odgovorni za besedenje. Prav zato je zaveza zagovornika, da varuje odprt prostor za pogovor tako, da ga otrok soustvarja (Čačinovič Vogrinčič 2007: 41). Zagovornik vstopi v zagovorniški proces na spoštljiv način, z brezpogojnim zaupanjem v otroka/mladostnika. Otrok/mladostnik mora čutiti, občutiti, da zagovornik gradi sodelovanje na odnosu in ne na izhodišču vedeti in znati. Poskrbeti mora za to, da ne postavlja svojih besed v otrokova usta, ampak samo izraža in posreduje otrokove želje in mišljenje. Uporabljati mora razumljiv jezik, komunikacijo, ki je razumljiva starosti in razvojnim potrebam otroka/mladostnika. Otroku/mladostniku zagovornik na začetku sodelovanja in v vseh kasnejših fazah posreduje možnosti in omejitve pričakovane pomoči. Zagovornik sproti posreduje vse informacije o postopkih in dejanjih in sproti preverjati, če jih otrok/mladostnik razume. Sproti ga seznanja, podpira v iskanju možnosti izbire, mu je ob strani, ko otrok potrebuje oporo pomoč (Sitar 2014).

Vir: https://egradiva.fsd.uni-lj.si