Delavnica čustvene in socialne komunikacije - maj 2025

 V soboto smo delavnico pričeli z meditacijo, gibalnimi vajami in nadaljevali s plesom - improvizacijo, avtentičnim gibanjem.

Nedavna teoretična dela kažejo, da je gibanje neločljivo povezano z zavestjo ali pa jo morda poganja (Cebolla in Cheron, 2019). Ritmi telesa so pomembni skozi vse življenje. Prvo delovanje živčnega sistema je gibanje in prav s spontanim gibanjem ploda se lahko telo in možgani pravilno razvijejo. V zgodnjem življenju motorično gibanje dejansko spodbuja kortikalno aktivnost možganov (imenovano nihanja vretena; Khazipov idr., 2004; Buzsáki, 2006), ta gibanja pa pomagajo pri razvoju kognitivnih sposobnosti, kot je jezik, pa tudi socialne in čustvene inteligence (Zentner in Eerola, 2010; Cirelli idr., 2014; Trehub in Cirelli, 2018). 

Kasneje gibanje spodbuja hipokampalna in kortikalna nihanja, ki povečajo sinaptično plastičnost, olajšajo izboljšano komunikacijo med možganskimi področji in optimizirajo delovanje možganov v odrasli dobi in starosti (Sirota in Buzsáki, 2005; Headley in Paré, 2017). To pomeni, da je povezanost med možgani in telesom dvosmerna: nihajni ritmi v možganih poganjajo gibanje, gibanje pa poganja nihajne ritme.

Zgodovinsko gledano so zahodni znanstveniki ples kot umetniško obliko obravnavali z omejene in evrocentrične perspektive (predvsem so vrednotili plese z zahodnoevropskim izvorom in estetskimi preferencami, kot je balet; Amin, 2016; Walker, 2019). Ko pa o plesu razmišljamo bolj celovito in vključujoče, lahko vključimo tudi druge sodobne oblike gibanja, kot so hip hop, improvizacija in avtentično gibanje, pa tudi nezahodne tradicionalne ljudske plese.

Težko je priti do ene same konkretne definicije plesa, saj ples služi številnim namenom človeški populaciji v zelo različnih kulturnih kontekstih. Po vsem svetu je bil ples tradicionalno sestavni del verskih ritualov in obredov prehoda (Hanna, 1988). To je mogoče videti v tako različnih kontekstih, kot so šamanski plesi Salpuri v Koreji, Sončni ples Indijancev z ameriških ravnic in celo v ekstatičnih plesih dionizijskih kultov v antični Grčiji (Lawrence, 1993; Lonsdale, 2001; Park idr., 2002). Prejšnje definicije plesa so se osredotočale na antropološke in sociološke perspektive (Hanna idr., 1979; Reed, 1998; Kaeppler, 2000). Plesna antropologinja Joann Kealiinohomoku na primer opredeljuje ples kot »prehoden način izražanja, ki ga v dani obliki in slogu izvaja človeško telo, ki se giblje v prostoru«. Nadalje ugotavlja, da »ples nastaja z namensko izbranimi in nadzorovanimi ritmičnimi gibi; nastali pojav prepoznajo kot ples tako izvajalec kot opazovalci določene skupine« (Williams, 1976).

V nadaljevanju delavnice smo se pogovarjali o čustvih, kdaj določena neprijetna ali pa prijetna čustva doživljamo in kako in kje jih čutimo v svojem telesu, s pomočjo razpoloženjskih kartic.

Nadaljevali smo z risanjem in barvanjem. Delavnico smo zaključili s sprehodom.